ZAKAJ VEDNO VEČ PODJETNIKOV IN PODJETNIC MEDITIRA?

Lepo pozdravljena draga nedeljska kreativna družba.

Danes izbiram meni zelo dragoceno temo. Danes bom znova govorila o meditaciji.

Že meditiraš?

Danes ne bom govorila o teoriji meditacije in napotkih kako meditirati. Želim predvsem prikazati svojo izkušnjo meditacije v praksi. In morda skozi to vsebino kljub vsemu med vrsticami razbereš kakšen koristen “napotek” zase, ki te bo usmeril na tvoji poti meditacije.

Meditacija je način mojega dnevnega ustavljanja in potovanja vase. Zakaj dnevni ritual in čemu? Edino na način, da se dnevno ustavim in potujem vase, pridem do tistega, kar mi je v življenju zares, najbolj iskreno, pomembno. Zaznam, kar je zares bistveno za občutek moje sreče in izpolnjenosti.

Ko meditiram, počasi potujem v bistvo. Tako postopoma luščim in slačim lupine, ki jih v vsakodnevnem hitenju zgradim okoli sebe in me prevzamejo in obremenjujejo. Kaj hitro se zgodi, da jim nadenem veliko pomembnost. Zapletem se v dramatičnost življenja, ki me lahko zelo uspešno “za-jaha” in odnese, če se pravočasno ne ustavim in skočim iz tega nebrzdanega konja slasti in strasti, drame in iluzorične pomembnosti. In ravno to, skok iz nebrzdanega (zaslepljenega) konja in pristanek na trdnih tleh, mi omogoča meditacija.

Sedem v udoben položaj. Največkrat začnem tako, da zgolj sedim, najdem udobje v položaju, zravnam hrbtenico in se zazrem v točko (prizor) pred seboj. Opazujem v miru in temu, kar vidim, ne dajem predznakov. Ne dajem imen. Ne dajem sodb. Samo opazujem kar je. Obmirujem s tem, kar je. Kar vidim, slišim, občutim. Je. V nekem trenutku zaprem oči in začnem z opazovanjem od znotraj. Postopoma. Prostor v sebi začnem raziskovati zelo postopoma in čuteče. Seveda se zgodi, da se vmes pojavijo misli, ideje, pomisleki, argumenti za ja in ne, … Pa vendar. V tistem trenutku je zame najpomembnejši moj dih. Ostalo odmaknem. Ohranim fokus na dihanje. Vdih za izdihom se poglabljam, vedno globlje. Potujem z dihanjem. V vsako svojo celico, v vsak organ. Opazujem kako širim in krepim svoje zaznavanje in notranje zavedanje skozi preprosto, vendar zelo čuječe dihanje. Pozornost dajem čisto vsakemu vdihu in izdihu. Samo to je zame v tem trenutku tisto, kar je zares pomembno.

V nekem trenutku se zaznava še bolj okrepi. Občutim se v celoti. Zlijem se v eno in celovito enoto, ki sedaj diha kot eno. In znova. Zgolj opazujem, ne sodim. In kakšno olajšanje nastopi, ko si dam popolno dovoljenje, da spet je, zgolj tako, kot je. Sem. Zaslišim zelo subtilni, notranji glas, ki mi jasno pove: “Vse je v redu. Zate je popolnoma poskrbljeno. Vse, kar se dogaja v tem trenutku v tvojem življenju se dogaja tako in zato, da ti služi ter skrbi zate.”

Začutim utrip svojega srca. Občutim tiktakanje. Občutim to čudovito ritmičnost srca. Toplota in svetloba me ponovno preplavita, v valovih se zlivam z okoljem. Občutim Enost. Ljubezen. Preprosto lepoto bivanja, obstajanja. Bistvo.

Mirujem. Diham.

Včasih potujem naprej, kjer mi notranji glas začne prenašati pomenljiva sporočila, ki jih v “glasnem in hitrem” tempu vsakdanjosti ne bi slišala. Tukaj v tem prostoru jih slišim zelo jasno, glasno. Ob poslušanju čutim popolni mir. Zaznavam popolno jasnost. Čutim popolno ljubezen.

Včasih ostanem pri dihu in samo Sem. Sem in počivam. Počivam in polnim svoje zaloge energije. Uživam.

V meditaciji sem našla izjemen prostor, kjer se hrani moja duša, kjer se bistri moja zavest in kjer se izraža moj duh. Je prostor, kjer se učim in kjer se spočijem. Vedno iz njega izidem pomirjena, napolnjena in pripravljena na to, kar prinaša in “zahteva” življenje tam zunaj.

Kaj pa ti? Že meditiraš? Kakšne imaš izkušnje?

Vesela bom tvojega odgovora.

Hvala, ker si in ker z mano preživljaš te dragocene minute tvojega nedeljskega časa.