TEGA ŠE NISI SLIŠAL/A O TRANSFORMACIJI

Lepo pozdravljen/a drag/a moj/a nedeljski/a gost/ja.

Vsak teden znova se veselim nedelje in druženja s tabo.

Moram ti priznati, da vedno, ko pišem nedeljsko pismo, doživljam ta proces tako, kot da sediva skupaj, v istem prostoru in kramljava. Pogovarjava se o tem, kar nam je kot ljudem zares pomembno. Ne izgubljava besed in energije za pritoževanje in gledanje na to, kaj nama manjka v življenju. Sploh ne. Ko izmenjujeva misli in ideje, sva prisotna tej veličini in daru, ki ga imava že samo s tem, da sva živa. Tukaj in zdaj. Da se čutiva in nama je iskreno mar drug za drugega.

In v tej lepi prisotnosti in doživljanju tvoje bližine (pa čeprav sva fizično ločena/i), želim danes spregovoriti nekaj besed o tem, kaj pomeni transformacija zame.

O transformaciji se tako zelo veliko govori in na vsakem koraku smo prisotni idejam, da sedaj pa je zares čas za transformacijo in spremembe. Govorim o transformaciji tvojih vrednot in načina dojemanja sebe in sveta ter ideje zakaj si tu. Kaj je tvoj smisel in poslanstvo.

Moj namen je danes zelo preprost in je ta, da ti idejo transformacije približam iz drugega zornega kota. Predvsem, da ti jo predstavim kot nekaj kar je v mojem in naših življenjih tako zelo naravno. In kot jo vidim jaz (predvsem v zadnjem času), je to nekaj, kar nam je v resnici naravno, prijazno in ne-boleče (kot v večini še vedno zmotno mislimo).

Zakaj ti to govorim? Precej verjetno je, da ti v tem trenutku globoko v sebi verjameš, da je transformacija nekaj, kar je neprijetno, naporno in težko. Je nekaj, kar ti povzroča bolečino, morda jezo, frustracijo, nemoč, žalost, …

Verjameš, da je svet zares (samo) takšen, kot ga vidiš v tem trenutku in da naj takšen tudi bo, naj ostane. Verjameš, da mora trajati in biti vselej tako zelo stabilen, vse mora biti racionalno jasno, popredalčkano, urejeno, da si ti lahko zadovoljen/a. Pa je res tako? Je res forma – slika realnosti, ki jo v tem trenutku vidiš pred seboj nekaj, kar je trajno. In zato najboljše in optimalno.

Ali je res tvoj/naš optimalen svet in življenje nekaj kar je trdno, stabilno, čim manj spremenljivo? Uporabi svoj notranji čut, ali še bolje rečeno, kmečko logiko. Kakšen je tvoj odgovor. Kaj vidiš, kaj čutiš?

Ja, res je. Nič na tem svetu ni trajno. Čisto nič. Tudi plastika se v nekem določenem (sicer daljšem 😉) časovnem obdobju, dokončno razgradi.

Zakaj se potem ti kot človek (ki si tako zelo minljiv) še vedno tako trdno opiraš “ne-spremembe”, spuščanja, predajanja. Zakaj ti transformacija predstavlja trn v peti? Kaj ni zanimivo?

Kaj je torej glavno sporočilo mojega današnjega pisanja? To, da je zame iskreno sprejemanje transformacije nekaj tako zelo naravnega. Danes. Včasih ni bilo tako. Končno sem jo od znotraj, torej iz sebe (iskreno) sprejela kot del svoje realnosti. Pa ne samo to. Sprejela sem jo kot del igre mojega življenja, ki me dejansko poganja naprej, da postajam še boljša verzija sebe. Sprejela sem jo kot princip delovanja, ki mi omogoča, da se lahko vsak dan rodim na novo. Da dam čisto vsakemu dnevu novo priložnost. Iz te priložnosti in odprtega srca pa lahko čisto vsak dan ustvarim realnost, ki je predvsem zame veliko bolj lahkotna, kot tista, ki se navezuje na to kar je že oz. kar je bilo v preteklosti.

Zadihaj v nov dan.

Sprejmi nov kisik v svoja pljuča.

Kaj praviš? Lahko sprejmeš transformacijo za svojo prijateljico?